|
|
 |
| MI SMO PA ZLATI MEPIJEVCI od Neda Kajfež |
28.9.2009 |
|
 |
|
 Jupi! Končno smo postali zlati MEPIjevci.
V času od 11. do 19. septembra smo gostovali pri naših angleških prijateljih in se podali na 80 kilometrsko odpravo po obalah Cornwall-a, ki je trajala 4 dni.
Naša pot je potekala na jugozahodnem delu Velike Britanije, natančneje v pokrajini Cornwall.
Novim dogodivščinam naproti smo se podali na sončno ponedeljkovo jutro iz kraja Magow Rocks. Na naše veliko presenečenje smo imeli vse dneve sončno in toplo vreme, kar pa ni najbolj značilno za angleško podnebje.
Pot je potekala ob obali Cornwall-a, natančneje po klifih. Po pašnikih smo se sprehajali skupaj s konji, ovcami in kravami. Da pa nam ni bilo preveč vroče, nam je stalno pihala sapica vetra.
Prvi dan je bilo kar naporno nositi okoli 17 kg težak nahrbtnik (skupaj s hrano, oblekami, armafleksi, spalko, šotori in gorilniki), a bolečine po parih urah hoje že skorajda nismo več čutili. Dnevi so nam hitro minevali. Kratkočasili smo se s pogovori, slikanjem, petjem in opazovanjem angleške pokrajine. Najbolj pa so nas navdušile dolge, peščene plaže, katere smo tudi prečkali.
Imeli smo tudi standardno MEPIjevsko večerjo – makarone s tuno, ki so se prav prilegli po večurni hoji. V zgodnjih večernih urah smo se skobacali v šotore in kot ubiti zaspali. Zjutraj nas je zbudila budilka in že smo se podali novim kilometrom naproti. Srečavali smo veliko ljudi, ki so nas z zanimanjem spraševali kdo smo, iz kje smo, koliko kilometrov moramo prehoditi. Moram reči, da so tam ljudje veliko bolj prijazni kot pa pri nas.
Tako je prišel zadnji dan hoje in s tem zadnji kilometri do cilja. Naš cilj je bil Padstow. Na cilj smo prišli nasmejani. Tam pa so nas že pričakali naši spremljevalci (profesorici Nevenka in Mateja, Valter in Chris) in dve skupini Mepijevcev, ki sta bili na cilju pred nami.
Med samo hojo nismo imeli veliko težav, razen par žuljev, ki pa so že standard pri tako dolgih pohodih.
V imenu vseh bi se rada zahvalila profesoricama Mateji in Nevenki, našemu Valterju iz CU Vipava in angleškemu profesorju Chrisu.Vsi so nas spodbujali in med potjo skrbeli za nas, da je vse potekalo brez večjih zapletov.
Pot do osvojitve zlatega priznanja ni bila tako lahka. No, pa tudi ne pretežka. Skupaj smo prebrodili vse težave in bolečine, ki so nas spremljale na vseh odpravah, se marsičem nasmejali, občudovali slovensko in angleško pokrajino, ob tem pa ponovili znanje angleškega jezika.
In splačalo se je! Tako smo postali zlati MEPIjevci in doživeli nepozabne dogodivščine v Angliji.
Škofjeloške gimnazijke:
Nastja, Nina, Manca, Anja, Ema in Ema
FOTOGALERIJA |
|
 |
 |
 |
|
|
